Spet vse po starem - Hastings

Po preteklih dogodivscinah pravzaprav postane pisanje bloga izjemno dolgocasno, ko se nic ekstremnega ne zgodi. Pa bom vseeno nekaj napisala, da se ne bo moja mami panicno sprasevala kaj je z mano.
Srecno sva prispele v Hastings. Peljal naju je gozdar Billy, ki je bil tako prijazen, da naju je zapeljal prav do kampa, pa se pocakal, da si ga ogledava in naju pelje v drugega, ce nama ta ne bo vsec. No, kamp je bil fantasticen, cisto ob plazi, ceprav malce odrocen (Te Awanga, ce koga zanimajo podrobnosti). Med vecernim sprehodom sva se pridruzili nekaj ribicem ob ognju in malce poklepetale. Imele sva cast opazovati 10 minutni boj s skatom, ki je pa zal pretrgal laks. Drugace je pa ulov izjemen. Povedali so, da si nalovijo vsaj za vecerjo vsak dan. Poznam nekaj ''ribicev'' doma, ki jim bi ta koticek toplo priporocala, da se kaj naucijo =)
Naslednji dan sva se odlocile za ogled Hastingsa. Tam naju je zapeljal David, ki se ukvarja z iskanjem delavcev pri pobiranju sadja. Seveda sva vzele njegov kontakt za Katjo in Menica.
Hastings je prav lepo majhno mestece. Navdusil naju je veliko bolj kot Napier, ki ga vsi tako zelo hvalijo. Glede na to, da sva raje zunaj mesta, pa sva se hitro odpravile do Te Mata peak, ki naj bi ponujal lep razgled na Hawks bay. Namen je bil stopati do Havelock North, mesta v blizini, a nama je z najino sreco ustavila punca, ki je bila namenjena prav na Te Mata. Tam sva se malce sprehodile, in ko sva se ze mislile odpraviti nazaj, sva nastopale starejsi par, ki je rekel, da morava absolutno na vrh in da naju bosta peljala do tam, po tem pa nazaj v mesto. Prav sta imela: razgled je bil super.
V Havelock north sva nastopale Ceha, ki naju je prijazno zapeljal prav do kampa, saj je imel sluzbeni avto in casa na pretek. Med potjo sva se odlocile, da se preseliva v hostel v Hastings, saj ponoci nisva hotele stopati in se potem nebi mogle dobiti s Katjo in Menicem, ki naj bi prispela komaj ob 20.15. Tako sva hitro zacele pospravljati stvari, saj je bilo za pozno, ko je mimo prisel najin prijatelj ribic in rekel, da nima kaj poceti in naju bo zapeljal do mesta (kaj imava lahko se vecjo sreco s temi prevozi?!?). Med potjo naju je prisrcno povabil nazaj in nama rekel, da ce prideva, naju bo z njegovim stirikolesnikom peljal na cape Kidnappers.
Mislim, da se bova vrnile v te kraje=)
Se 19 minut interneta, potem pa prst v luft, pa do Wellingtona in na juzni otok, ce bo danes cas!
LP

Ribarjenje

Pogled iz Te Mata peak...

...in pogled iz sotora

Lokacija Napier, ce se kdo slucajno sprasuje ce sva se zive...

... kar je pravzaprav pravi cudez, glede na vse neumnosti, ki sva jih pocele. Prejsnjic sem pozabila omeniti longboard. V zahvalo temu sportu (in Courtney-u, ki ne zna drzati gobca=) sem postala prava zvezda v Taupu. Upam, da je jasno, da to ni bilo zaradi mojega izjemnega talenta, ampak zaradi mojega fantasticnega padca. Seveda je bilo vse posneto in tudi objavljeno.
Naslednja ''neumnost'' je bila skok s padalom. Najboljsa ''neumnost'', ki sva jo kdaj nardile in ki jo bova vsekakor se. Obcutek je neopisljiv, sploh ne izgleda, da se ti zemlja priblizuje... Pocutila sem se kot, da bi med voznjo z avtomobilom dala glavo skozi okno. Ko se pa enkrat odpre padalo, se zacne druga zabava. Kaksen razgled, obcutek letenja, ...
To je to z ekstremnimi zadevami. Poleg tega sva se naucile igrati cricket in golf, kar pa bi uvrstila v manj nevarno kategorijo, razen ce te kdo z zogico ne zadane v glavo (kar mislim, da je Bennie poskusal).
No, ce sva hotele preziveti, je bil skrajni cas, da sva se odpravile naprej. Ker je Vince (en izmed Nemcev) rekel, da se odpravlja v Hawks Bay, sva se odlocili, da se mu pridruziva. Tako smo se z njegovim avtom (kako prikladno, da ima svoj avto=) odpravili v Napier, kamor sta nas napotila Mark in Jan, saj tu zivijo Janini starsi in njena sestra Julie. Ja, odpravili smo se k babici Louise in dedku Sidu. V zameno za malce pomoci v kuhinji (in dobro druzbo=) sta nama dovolila ostati pri njih 2 noci. Tako smo si lahko ogledali Napier, danes pa se odpravljamo naprej v Hastings, kjer se nama (mogoce nam, Vince se namrec se odloca, ce nadaljuje z nama ali ne) bosta jutri pridruzila Katja in Menic.
Lep pozdrav do naslednjic!

Im flying!!!

 

Spela, Ana & Vince - still alive!

Golf - lep sport =)

Still Taupo - this time even more interesting

V bistvu sploh ne vem kje bi zacela. Ta post bo malce bolj podoben romanu, sej veste, zaplet, vrhunec in razplet. Zacela bi kar, kjer sem prejsnjic koncala. Sotor se je izkazal za odlicnega, ceprav pravega preizkusa ni prestal, saj je bila noc jasna. Tako je bilo tudi jutro, zato sva se z Ano odpravili na Mt Tauhara (1088 metrov - si ponosen name Andrej Novak? =). Na vrhu sva spoznali prijazna domacina. (V bistvu je Ana Jamesa nadrla, ko je kamen vrgel po pobocju). Skupaj smo se spustili iz hriba in zapeljala sta nas do mesta, kjer si je Spela kupila nov nahrbtnik. Ko sva kasneje stopali nazaj do kampa, naju je najin novi prijatelj James opazil in naju prijazno zapeljal do kampa. Med potjo smo se dogovorili za vecerno kopanje v vrelcih (ja tudi to imajo, enega celo zastonj). Po vecerji, med katero sva z Ano imele intenzivno debato ali naj dragocene stvari vzameva s seboj ali jih pustiva v sotoru, sva se tako z mojim novim nahrbtnikom, v katerem sva imele vse kar je vrednega, odpravili na pot. Se preden sva prisli iz kampa so nama ustavili simpaticni Nemci in naju zapeljali do najinega cilja. James in njegov prijatelj sta bila ze tam, tako sva se jima hitro pridruzili (razlog: kopalke in nizke temperature nocnega zraka - da ne bo pomote). No, po okoli 10 minutah sem se odpravila nazaj do nahrbtnika, ki je bil le kaksnih 5 metrov oddaljen od naju. Tukaj pa nastopi poglavitni problem - nahrbtnika ni bilo vec! Nasih dokumentov, kartic, gotovine, telefona, fotoaparata in se nekaj drugih stvari pa tudi ne. Poskusile sva poklicati policijo z izposojenim telefonom, vendar zaradi slabega signala nisem slisala kaj so govorili. Zato naju je James zapeljal do policije v Taupu.
Z Ano sva bile ze v fazi smeha, ki nastopi po prvem soku, kar se je najinem novem prijatelju policaju Chrisu zdelo precej simpaticno. Podale sva izjavo, povedale kaj je vse vseboval nahrbtnik, pred tem pa opravile nekaj klicev v Slovenijo, da sva preklicale kartice. No, da ne bova ubogi punci po taki stvari spali v sotoru, so naju zapeljali (seveda z policijskim avtomobilom - zal brez sirene) do kampa po najine stvari, da naju nastanijo v hostlu (to je pa sedaj Novo Zelandski nacin - zastonj seveda). No pri sotoru je nastopil se en manjsi problem. Sotor sva namrec zaklenile s kljucavnico, od katere kljucek je bil - saj ne boste verjeli - v nahrbtniku! Policaju je po priblizno 15 minutah uspelo koncno zlomiti kljucavnico tako sva spakirale in prenesle najine stvari v hostel. Ne boste verjeli kako zabavno se je voziti okoli s policijskim avtomobilom - kako privlaci poglede in kako se vsi sprasujejo kaj se dogaja.
Naslednji dan sva se zjutraj odpravili na policijo, kjer naju je pricakala Sherly - podpora zrtvam kriminalnih dejanj. Z njeno pomocjo sva uredile se par stvari, preklicale Novo Zelandsko telefonsko stevilko ter govorile s Slovensko ambasado v Avstraliji. Tej so nam povedali, da lahko zacasen potni list dobiva na katerikoli ambasadi EU. Tako sva to zadevo zaenkrat preskocili in sle narediti slike za nove dokumente (seveda zastonj). Ko sva se vrnili na policijo, kjer sva bili ze popolnoma domaci, je koncno prisla dobra novica: nasli so moj nahrbtnih in nekaj njegove vsebine! Dobili sva nazaj dokumente, kartice in nekaj ostalih malenkosti. Odvec je verjetno poudarjati, da fotoaparata, gotovine, USB kljucka s slikami in Aninega telefona ni bilo med njimi. Ampak vsaj dokumenti so bili (kartice pa so bile ze tako in tako preklicane). Poleg ze omenjenega je manjkal tudi Anin modrc, njena roza brisaca in najini majici (zenski), tako da sklepamo, da je bil storilec zenskega spola, s stevilko modrca ... (vsega ne smem povedati=)
No, nazaj sem dobila tudi zvezek, kjer (tu se je meni zacela najvecja zabava) so nasli kar nekaj prstnihn odtisov. Moje so odvzeli, da so jih lahko izlocili, glede ostalih... Mami, ce si kdaj tikala ta zvezek bos med osumljenci! =)
Naslednji korak je bil urediti financno situacijo. S Sherly sva sle na banko, kjer sva dobile NZ racuna - sva ze skoraj pravi Kivi - girls=)
Zvecer so naju preselili k najini novi druzini: ata policaj Mark, mama resevalka iz vode Jan, sinova Courtney in Alex, dva simpaticna kuzka, en zmesan papagaj, par Nemcev, bivsi vojak, ter nekaj ljudi, ki poljubno vstopajo in izstopajo iz hise. Ta del bom skrajsala, prevec se tukaj dogaja, da bi vse pisala. Pomembnejsi dogodki so bili le fantasticna vecerja in nesramno jutranje bujenje, ko je Mark skocil na najino posteljo ze ob 8h zjutraj (Kiwi humor). Omenila bi le se zanimivo zaposlitev sinov - to je namrec bungee jumping and giant swing. Ker je vsem tako zelo zal, da se je nama to zgodilo, in, ker je tukaj prijaznost na nekem drugem nivoju, sva danes imeli zastonj giant swing, za jutri pa nama je Mark uredil skok s padalom!
Ker so ze do naju prisle fantasticne vonjave, se pocasi poslavljava. Slike ob priliki - aja ni jih vec. Dobite pa slike iz giant swing - a!
Papa

Se boljse, posnetek! Malo dolg je, ampak tu nimam kje rezati:

Taupo adventure

Spet se javljam, tokrat iz mesteca Taupo, ki je po najinem izboru naj mestece do sedaj. Pot do sem je bila... ah saj veste, kot vse do sedaj, macji kaselj. Tu sva se, po nastanitvi v hostlu (ja, malo sva si mogle privosciti), srecale z Aninim prijateljem Gordonom, ki nama je kot pravi domacin (in pa nekdo, ki je prepotoval skoraj celo drzavo) povedal ogromno o tem, kam naj greva. Tako da, o veselje, imava dejansko nekaksen okviren plan kam naprej!
V veliko veselje nekaterih moram povedati, da sva tu malce bolj fizicno aktivne (ja, koncno sem zacela malo migati). Vceraj sva imele pohod do Huka falls (must see), danes pa turo s kajakom po reki Waikato. Vmesni postanek - hot pools. Milina=)
Po koncanem veslanju, je bil Gordon tako prijazen, da naju je zapeljal do mesta po najine stvari in potem v kamp. Danes sva se namrec preselili iz relativno dragega hostla (13 eur na noc) v zastonj kamp. To pa zato, ker sva koncno resili najino zadrego s sotorom! Kupili sva namrec sotor za dve osebi, ki je stal 15 eur. Glede kvalitete pa sporocimo naslednjic.

Za konec bi se se zahvalili Mojci, da naju je prenasala 2 dni, in pa Gordonu, za vse nasvete, prijaznost in 50% popust pri agenciji Rapid sensations.

Gordon, if you will read this (check the photos=), tnx for your advices, kindness, hospitality and the discount by your agency;)

Huka falls

Lake Taupo

Ana in action

Postanek za jacuzzi

Gordon - in the hot pools before we even got out of the kayaks

Nasa nova pridobitev na preizkusnji

Hit the road Jack

Plan je bil tak: prideva malce ven iz Aucklanda, kjer se promet malce umiri, in poskusiva stopat do Rotorue. Tako sva rezervirali karte za avtobus do Hamiltona, ki je veliko manjsa pikica na zemljevidu. No, izkazalo se je, da so te pikice na zemljevidu precej varljiva zadeva. Hamilton namrec ni tako majhno mestece. Ko sva po ogledu vrtov poskusile najti primerno mesto za dvig palca, sva prehodile kar nekaj kilometrov preden se nama je nasmehnila sreca. In to ni bil primeren prostor za avtostop, ampak lastnik neke WWOOF - ing farme (google it), ki je iskal 2 dekleti in je mislil, da sva to midve. No, vseno nas je prijazno zapeljal nekaj kilometrov naprej na primerno mesto. In potem je zacel najih cudezen prstek delovati. Do cilja sva prispeli s tremi razlicnimi prevozi, na katere, ce sestejemo vse skupaj, nisva cakali vec kot 10 minut. In najin cilj ni bila Rotorua, kot sva na zacetku mislile, ampak majhna vasica imenovana Okere Falls, kjes stanuje najina trenutna gostiteljica Mojca - seveda na drugi strani jezera. In ker sva tako dobra druzba, naju je en izmed nasih soferjev povabil, ce bova kdaj v okolici, k njemu v Hastings, ker imajo prazno sobo in je zena vedno vesela obiskov.
Na cilju naju je pricakala Mojca, ki dela v edini trgovini/baru v tem naselju , in naju odpeljala v hiso kjer zivi z njenim cimrom Stu - jem. Po tem ko smo odlozile prtljago, pa smo si babe privoscile malce zabave, saj je bil ze omenjeni lokal sedez vsako-cetrtkove zabave - Margherita night! Po par margheritah pa smo imele ogled se ene znamenitosti - v temi se namrec prikazejo nadvse zanimivi Glowworms. Tako smo se sprehodile do slapa Okere falls, kjer je po poti zvezdnato nebo ne samo nad nami, vendar zahvaljujoc crvickom tudi levo in desno.
Danes zjutraj naju je Mojca zapeljala do Rotorue. Prijetno mestece na geotermalno aktivnem obmocju - pac malce se pari iz povsod. So pa precej podjetni in za vsako stvar povezano s tem mastno zaracunajo.
Nazaj do Okere Falls pa spet avtostop - magic finger in action - niti 5 minut cakanja. NZ je Meka za stoparje!
Sedaj sva ze drugi vecer v Okere Falls, sediva v trgovinici, kjer dela Mojca, in izkoriscava njihov internet medtem ko cakava, da zaprejo in se odpeljemo ''domov''.
Lahko noc! (pa dobro jutro za vas v Sloveniji=)

Hamilton - vrtovi - India style

Mojca - najbolj srecen clovek pod soncem, ko je dobila Delamaris pastete in Svedske zobne scetke ;)

Mmm, vroce, smells nice;)

Spet v civilizaciji (Auckland) !

Nas road trip se je zakljucil. Zbudil nas je precej mocen naliv, ki je mene in Ano pregnal iz puscajocega sotora (ja, nas sotor pusca, in obakrat ko sva jaz in Ana spale v njem je dezevalo, ko sta Katja in/ali Menic pa nikoli ni). Ob 10h smo se nastanili v hostlu in vrnili avto. Midve z Ano se odpravljava naprej proti jugu, verjetno bo prva postojanka Rotorua, kjer se nahaja se ena izmed Slovencev na NZ, Katja in Menic pa zacenjata lov za sluzbo in stanovanjem. Vem, da je post kratek (in tudi malce z zamudo), ampak obljubim da bo vec naslednjic!

Piha - relax time

Severno od Aucklanda: BTDT (been there done that)

Koncno spet internet! =)
Prevozili smo celoten polotok severno on Aucklanda: po vzhodni strani do Cape Reinga, po zahodni pa nazaj dol. V bistvu smo prevozili se malo vec, predvsem zaradi nase pustolovske zilice in pa radovednosti (v bistvu smo dostikrat zavili na napacno cesto, vecinoma makedam, in prevozili kilometre preden smo opazili - ampak temu od sedaj naprej previmo pustolovska zilica;)
Trenutno se nahajamo v knjiznici v Dargavillu. To je klasicno NZ mestece - Ameriski wild wild west scena. Par hisic (seveda lesenih, ker tu zidakov in izolacije ne poznajo), par trgovin, banka in pa gostilne (naknadno dodano - ne vem kako sem lahko pozabila - vsaj ena azijska restavracija, vecinoma skoraj vse =) S tem sem pa tudi opisala vsa naselja razen Aucklanda. Vse je ena velika vas, kar je meni precej vsec. Med naselji pa: narava, narava in pa se enkrat narava. Pasniki, gozdovi, parki - vse je zeleno. Ob morju pa pescene plaze ena za drugo. Res pride do izraza to, da jih je samo 4 milijone in od tega 1,2 milijona prebivalstva zivi v Aucklandu (se kej takega verjetno tudi v Wellingtonu in Christchurchu).
Omeniti moram se njihovo prijaznost. Pripeljes se do hise, vprasas kje bi se dalo v okolici postaviti sotor, in ti recejo da postavi pred njihovo hiso, ti dajo na razpolago kopalnico, ti ponudijo kavico... Ce na cesti strmis v karto, ne mini 1 minuta, preden pride kdo vprasati ce potrebujes pomoc.
In pa tudi eno razocaranje: NZ ni kaj dosti eko drzava - prej obratno. Vse toliko skropijo, da morajo postavljati opozorila pred strupi. In ozonska luknja nad NZ je ogromna.
Ampak vse ne more biti perfektno, saj nikjer ni.
Tako, pocasi se spet poslavljam. Zdaj imamo 2 dni pocitka po plazah, potem pa povratek v Auckland, iz kjer se znova oglasim in dopisem kar sem pozabila.
Papa 

Nasa nova igracka v Wenderholm regionalnem parku (okvir mislim)

Tako so izgledali nasi obroki

Poskusni zajcek v Pacifiku (mislim, da je ocitno, da ni bilo zanalasc)

Snowy kot stojalo za susenje perila (temu se rece vecnamenski avto)

Pogled iz enega od nasih ''prenocisc''

Pogled med enim izmed nasih pustolovskih izbruhov (ce se spovnete kaj to je)

90 mile beach (ce se temu lahko tako rece - bolj desert po moje)

Te Matua Ngahere - poskusali so pokazati, da je to najdebelejsi Kauri (obseg: 16,41 metra)

Pozdrav iz Nove Zelandije

No pa smo tukaj! Po enem zelooo napornem letu smo prispeli do cilja. Casovna razlika - najvecja muka na svetu. V hostel smo prisli popolnoma uniceni ob 7h zvecir, zaspali ob 8h in spali skoraj 12 ur. Do 13h naslednjega dne smo bili ze tako utrujeni, da smo komaj stali. Mislim da nas organizem ve, da se ob teh urah obicajno pociva in to hoce.
V teh dnevih smo ze precej spoznali Auckland. Saj v bistvu kaj dosti ni za spoznat. Mesto je sicer ogromno (baje da pokriva povrsino za 2 Londona), center je pa velikosti Kopra - pa brez okolice, dejensko Kopra za obzidjem. Mesto je izjemno zeleno - pa ne samo parki, tudi dreves je po ulicah ogromno. Na dalec se vidi da imajo prevec prostora, tako razen v centru ni visje stavbe od 2 nadstropij. In pa glavno: v vsaki drugi stavbi je restavracija - vecinoma Azijska. Tako da lakota je ob vseh teh vonjavah konstantno prisotna.
Precej zanimiva so se nam zdela tudi nekatera krizisca. Tista glavna v centru Aucklanda se, ko je cas da preckajo pesci, popolnoma zaprejo za avtomobile, tako da je mozno preckati diagonalno - kar je seveda meni postala najljubsa zabava. =)
Omenila bi se vreme. Saj veste kako se ponavadi napise kako lepo ali grdo vreme je na razglednice... No tega v tem primeru ne bo. Dejansko pogosto uporabljen izraz v povezavi z Aucklandom - 4 letni casi v enem dnevu - velja do potankosti. Zjutraj prides ven in je soncek, cez priblizno 5 minut zacne dezevati, vmes malcek zapiha, ... Moras pac biti pripravljen na vse!
Ker zaradi omejenosti dostopa do interneta, to objavo pisem ze nekaj dni, smo si v tem casu ogledali se malce okolice Aucklanda in pa se odpravili z najetim avtomobilom proti severu. Zaradi preglednosti (in pa zaradi skorajsnjega izteka placanega interneta) pa o tem v naslednji objavi, kjer bo, upam, tudi ze kaka fotografija.

Prvi pogled na NZ

Albert park

Auckland by night

Banda na Skytower-ju

Pogled iz Skytowerja - navzdol