Zasluzen pocitek - Waipara

Waipara je majhna vasica, kjer zivi Katarina z njenim fantom Euanom. Tam sva prispeli 24.12. Obicajno se tu bozic praznuje 25., vendar, ker sta se Katarina in Euan ponoci odpravljala na dopust, so praznovanje prestavili en dan nazaj. Tako naju je pricakalo, poleg dobre druzbe (tam sta bila tudi Euanova sestra Amber in brat Duncan), tudi odlicno kosilo. Ampak to se ni vse. Da sva pristali v nebesih naju je prepricalo, ko sva izvedeli, da je Euan enolog, zaposlen v bliznji vinarni, in pa dodaten hladilnik poln steklenic vina=)
Kot pa, da to ni dovolj, je bil Euan tako prijazen, da nas je peljal na privaten ogled vinarne, kjer dela. To je bil cas, ko sva dejansko ugotovile, zakaj pravi degustatorji izpljunejo vino. Kar je prevec, je prevec=)
Ponoci sta se najina gostitelja odpravila na dopust, naju pa pustila v njuni prelepi hisici obdani z vinogradi, s polnimi hladilniki (ja, mnozina). In to je bilo to. 2 dneva sva porabili za lenarjenje, enega pa izkoristili za obisk Kaikoure. Namen je bil rezervirati plavanje z delfini, vendar so nama povedali, da so popolnoma zasedeni do 8.1.! Res ne vem kdo planira toliko vnaprej...=) No kakorkoli, stric google nama je povedal, da je to mozno tudi na severnem otoku, tako sva to pustili za v prihodnje.
Po nekaj dnevih lenarjenja sva kar malce s tezavo zapustili udobno Waiparo in se odpravili proti Nelsonu. O tem pa naslednjic.
Preden se poslovim, bi se rada se enkrat zahvalila Katarini in Euanu za vse kar sta naredila za naju!
Papa!

Bozicno razpolzenje...

... v dobri druzbi

Pogled iz hise

Vzhodna obala - in s tem zakljucek sightseeinga

Za vas pa to pomeni konec zanimivega branja. Od zdaj naprej sva jaz in Ana bolj na relax (ker sva do sedaj toooliko garale=)
No, pa gremo po vrsti. Pri prejsnjem postu se nisem zakljucila z Dunedinom in okolico. Manjka se izlet na polotok Otago in ogled edinega gradu na NZ. Ce je samo en, si ga clovek vendar mora ogledati! Kej vec pa nimam za povedati o tem, tema je precej brezvezna za Evropejce, ki so navajeni gradov na vsakem koraku=)

Larnach castle

Odlocili sva se, da bova se istega dne zaceli najino pot proti severu, saj nama je zmanjkovalo casa. Najin cilj za tisti dan je bil pravzaprav nedefiniran, saj sva imele edino zeljo priti cim dlje in ostati ob obali, saj se na tem obmocju zadrzujejo pingvini. V morju sva jih ze videli, samo pingvina ne vidis dokler ga ne vidis hoditi. Na obalo pa se vracajo ob mraku. Spet sva imele veliko sreco s stopom. Ustavil nama je ucitelj, ki zivi v Oamaru. Na poti naju je peljal na ogled Moeraki boulderjev (se ena izmed unetnin narave) in nama povedal kje v Oamaru lahko vidimo pingvine. Po nastanitvi v kampu in vecerji sva se odpravili na to mesto in malce pocakali. Potem pa se je zacela zabava.

Najprej je Ana opazila crne pikice na morju. Potem jih je bilo vedno vec. In koncno prva skupina na obali, zal precej oddaljena. Neverjetno zabavni so. Kot otroci, pridejo na obalo, nekajkrat se se okopajo, ven iz vode in nazaj not,... Na koncu se odpravijo v svoja gnezda. Medtem ko sva opazovale to razposajenost, pa so priplavali se ostali. Preseneceno sva ugotovile, da so cloveske druzbe popolnoma navajeni, vsaj tisti, ki so imeli gnezda blize cesti. Tako sva malcke v fraku lahko opazovale iz razdalje pol metra!

Moeraki boulders

Blue penguin

V centru mesta pa sva nasli novo igracko

Naslednja destinacija je bil Mt. Cook in okolica z jezeri znamenite turkizne barve. O tem bi lahko napisala kar nekaj informacij, vendar bi bila to lekcija iz geografije in, ker stric google vedno lahko priskrbi informacije, ce si jih kdo zeli (in ker je ura ze pozna) bom spet nadomestila besedilo s slikami.

Mavrica nad jezerom Tekapo

Bocna morena in v ozadju Mt. Cook

Jezero Pukaki

To je to, kar se tice turizma. Od tam naju je pot vodila do Waipare, kjer sva ze nekaj dni. Vec o tem naslednjic!
Lahko noc!

Koncno lahko uporabim frazo: Cape Reinga to Bluff

Ponovno pozdravljeni! Se opravicujem, ker vas malce zanemarjam, ampak cas tukaj kar leti. Clovek hitro pozabi, da nekje dalec obstaja majhna Slovenija in tam par radovednezev, ki jih zanima kako je z nama.
Od ledenikov in zahodne obale naju je pot najprej peljala malce bolj v notranjost, in sicer v turisticno prestolnico juznega otoka - Queenstown. Glede na sloves (se enkrat da poudarim turisticno - ne srecas domacina) je pravzaprav sluzil le kot vmesna postojanka in kraj, kjer sva lahko obnovili najine zaloge hrane. Naslednja destinacija je bila namrec sredi nicesar - Fjordland. Kljub pesimizmu glede pridobitve prevoza (cesta do Milford Sound-a ni namrec kaj prevec prometna), nama je uspelo priti do destinacije (DOC kamp) v enem dnevu. Tu sva se utaborili, se zavili v nekaj dodatnih slojev oblacil in ob velicastnih razgledih pocakali na jutro.

Pogled iz sotora

Naslednja dva dneva sta potekala v znamenju narave: prvi dan Milford Sound in vzpon na Key Summit ter naslednji dan pred odhodom sprehod do jezera Gunn. Skoda besed tukaj - bodo slike bolj zgovorne (pa se te ne dovolj).

Mitre peak

Milford Sound

Key Summit

 Lake Gunn

Ker nama je jutranji sprehod do jezera (v kombinaciji z najino jutranjo lenobo - prebujanje do 11h ...pa saj sva na dopustu, no) vzel dobrsen del dneva, sva najino pot iz Te Anau nadaljevali sele pozno popoldan. Zato sva se odlocili, da prespiva nekje na poti do mesta Dunedin, kamor pac uspeva priti pred mrakom. Tu se je najin ustaljen plan (ki sva ga koncno uspeli vzpostaviti v zadnjih dnevih) zacel sesuvati. Ustavila sta nama namrec Justin in Elise iz Avstralije, ki sta rekla, da naslednji dan potujeta v Dunedin, vendar gresta po drugi poti, kot sva si jo midve zadali, in sicer najprej do mesta Invercargill. Ker nama je bilo precej vseeno, kje prenociva, sva se jima pridruzili. Prav lepo je bilo po dolgem casu potovati z avtom, in to ne kot stopar. Na poti smo opravili nekaj nenacrtovanih ogledov: Bluff (ja, prepotovali sva celotno Novo Zelandijo! =), McLean falls, Tautuku bay,... in ob vecernih urah prispeli v Dunedin, kjer smo se nastanili v hostel. Poleg tega, da je bil sofer, nas je Justin pocastil se s tem, da nam je skuhal vecerjo (špageti Bolonješ alla Australian).

McLean falls

Tautuku bay

Naslednji dan smo se poslovili, saj sta se Justin in Elise morala odpraviti nazaj v Queenstown. Midve pa sva se odlocili za obisk muzeja. Na poti do tam sva si se malce ogledali mesto ter obiskali par trgovin (mislim, da lahko napiseva knjigo z naslovom: Kako lahko par ur izpuhti v nic). Cilj v muzeju je bila predvsem soba z metulji. To je pravzaprav rastlinjak s tropskim dezevnim gozdom in metuljcki, ki letajo okoli in pristajajo povsod, vkljucno z obiskovalci. Vsaj to sva uspeli videti, preden so muzej zaprli=)

Dunedin - drevo z rdecimi cvetovi je Pōhutukawa - NZ bozicno drevesce

Mmm, lunch time

Hvala bogu, je ze sit =)

U, u, da ne pozabim omeniti... veselje in sreca, pristali smo v hostlu, kjer je internet zastonj!!! 
S tem stavkom polnim srece se poslavljam. Lep pozdrav!

Zahodna obala

Se zmeraj dezuje... Znova lahko kaj napisem. Tako na hitro o zadnjih 2 dnevih.
Iz Murchisona sva pol poti prepotovali z domacinom, nato pa sta nama ustavila Nemec in Belgijec. Ker smo se dobro razumeli, sva se odlocile, da se jima pridruziva v Westportu, kjer smo opravili nekaj nakupov, ter nato v nacionalnem parku Paparoa. Tam je mati narava poskrbela za slastno atrakcijo: pancake rocks. Izgledajo kot, da bi palacinke nalozili eno na drugo. Edina razlika je, da niso tako slastne (da ti ne bo kaj prislo na misel, Anja =).
Fanta sta se odlocila, da ne bosta noci prezivela tam, ampak, da se bosta zapeljala v okolico Hokitike. Tako sva imeli prevoz skoraj do mesta. Najin plan je bil poskusiti priti do Franz Josefa, ce ne uspe pa prespati v Hokitiki. To zadnje sva tudi storile, saj je bila ze pozna ura.
Naslednji dan sva imeli zgodnji start. Do ledenikov sva prispeli okoli 11h. Po nastanitvi v hostlu je takoj sledil ogled Franza. Opravili sva nekaj kratkih pohodov, naredili nekaj lepih slikic in se nato vrnili v hostel in nazdravili s kozarckom vina.
Zdaj se zmeraj dezuje, tako se vracamo k vcerajsnji praksi: dobra vecerja, malce vincka in potem spat.
Lahko noc!

Palacinke z nutelo!

 

Franci



Na kmetih - Murchison

Imate sreco - lije kot iz skafa, tako, da medtem ko cakava, da vsaj malo neha, nimam drugega za poceti kot pisati blog.
Najina naslednja postojanka je bil Murchison, oziroma kmetija 20 km izven, kjer zivi se en izmed Gordonovih prijateljev - Stephen.
Gordonov opis Stephena je bil, ce citiram, da je ''quite a character''. Iste besede je uporabil Joe, ki naju je zapeljal do njega, ko ga je prvic videl. In isto sva si mislile midve. Navzven izgleda kot bozicek: dolga bela brada, trebuscek, ... Je oce 5 otrok, ki jih je imel z 4 zenskami (kontracepcija sploh ne). Vsi otroci so umetniki (in to hardcore, tudi po videzu). Pri njem trenutno zivita 2. Zivi v stavbi, ki je bila nekoc hotel. Elektriko generira s pomocjo generatorja, vodo segreva s pomocjo ognjisca, wc je na strbunk za veliko potrebo, za malo je tu sadovnjak. To je precej zanimivo predvsem, ko med tem vate buli konj ali pa kokos skace okoli tebe. Poleg omenjenih zivali so na kmetiji tudi krave in miljarde tistih malih nadlog - sandflys. Edina stvar, ki primanjkuje, je omrezje. Pa je vseeno, kljub vsemu temu, Stephen ponosen lastnik Macbook-a pro vrednega par tisoc eur in se nekaj podobnih igrack.
Lepo je bilo piti domace mleko, jesti domaco hrano (sploh glede na to, da sva spet zivele pri odlicnemu kuharju), najlepsa stvar pri vsemu pa so bili konjicki. Stephen naju je namprec prosil, da mu kobilo B.O.S. pripeljeva iz pasnika oddaljenega nekaj km do doma. Ana na kobili, jaz pa s strikom v roki - prava atrakcija za mimovozece.
Poleg tega, Stephenova hci dela na flying fox-u, tako, da sva znova prisparale nekaj denarja. Cez najvecji Novozelandski viseci most, sprehod po dezevnem gozdu, nazaj pa polet cez reko.
Tam sva se zal zadrzali le 2 noci, saj sva ugotovili, da nama ze resno primanjkuje casa. O nadaljnih dogodivscinah pa v naslednjem postu.

Precej dolg, ne?

In the jungle, the mighty jungle...

Na tehle sedezkih se leti nazaj

Mislim, da tu komentar ni potreben

Pogled na del Stephenove posesti - iz hriba kamor sva morale zlesti po omrezje

Marahau, tokrat malo drugace

No pa je tukaj! Post, ki ga tako tezko pricakujete! Ker pa se meni se vedno ne da kaj prevec, bomo tokrat zadevo izpeljali v obliki stripa.
No torej, odkar sem se zadnjic oglasila sva:

•  Opravili pohod po Abel Tasman national parku

Sandy bay - pogled iz Abel Tasmana



Tinline bay

  

Appletree bay



...take razdalje

  

Shag (Albatros) iz...







(Tu moram omeniti, da so bile orke v tem casu v zalivu - sreca v nesreci, saj pridejo vsake toliko let in midve sva jih zamudili za pol ure. Jih je pa Harley (Ianov sin, ki je vodic na kajakih in pri plavanju s tjulnji) videl na razdalji nekaj metrov)

• V dezevnih dneh pospravili Ianovo hiso (samski moski - nezdravo - recimo, da so verjetno vsi pajki v Marahau ziveli v tej hisi)

To je nekaj novega zate, ne mami? ;)

•  Opazovali boj tjulnja s hobotnico (lepo je poznati vodice, ki te peljejo s kajaki zastoj) na razdalji 1 metra 

Slike niso popolne, je bilo dozivetje prelepo za slikati - manjkajo tudi pingvini, ki sva jih videli malce kasneje in delfini, ki so bili predalec za slikanje

• Z osebnimi lokalnimi vodici obiskali najlepso plazo v Golden bay

Golden bay na vrhu...

...in na dnu

Lenoba, dokler se nista Ana in Harley skoraj spotaknila ob njega - po tem pa je zarencal

•  Spelo prisilili k voznji avtomobila po levi

Joe zna biti prekleto prepricljiv :/

•  opravili strokovni del potovanja

Za nepoucene, to je geodetska tocka

• Se naucili, kako si sami priskrbeti hrano v divjini

 

To je to, kar se tice Marahau. Ce obnovim: 2 dni dezja, 2 dni na kajaku, en dan pohoda in enodnevni izlet na najlepso plazo na svetu. Mislim, da vam je lahko jasno, da sva po tem tezko zapustili te kraje!

Papa

Soap opera Marahau

Po nekaj dneh prepricevanja, da naj kaj koncno napisem, se znova oglasam. V tem casu sem se malce udomacila in zato vecere raje prezivljam ob prijetnem klepetu in pivu, kot pa na internetu. Vendar o tem malce kasneje.
Najina pot je bila dokaj uspesna. V enem dnevu sva prispeli do Wellingtona, predvsem hvala starejsemu paru, ki naju je peljaj dobrsen del poti. Na koncu sta nama celo dala mobilno in domaco telefonsko stevilko ter naslov z besedami, da ce kadarkoli kaj potrebujeva naj ju kontaktirava, saj imata sorodnike po celi drzavi in nama vedno lahko priskocita na pomoc. Seveda imava na razpolago tudi prenocisce pri njiju, ce greva se kdaj mimo Palmerston North.
Wellingtona si nisva kaj dosti ogledovale, saj sva tja prispeli precej pozno in tudi utrujeni, in pa ker najin nacrt predvideva ogled Wellingtona na poti iz juznega otoka nazaj. Vendar na prvi pogled izgleda precej zivahno in zanimivo mesto.
Zjutraj naslednjega dne je koncno prisel tezko pricakovani trenutek: pot na juzni otok. Priporocilo vsem naslednjim obiskovalcem Nove Zelandije: poskrbite, da bo vreme lepo na dan poti. Midve sva ga imeli in bilo je fantasticno.
Pristali smo v Pictonu, iz kjer sva se takoj odpravili dalje. Najin cilj je bil Pelorus Bridge, kjer se nahaja DOC-ov kamp, ki za ''visjo'' ceno (6 eur) ponuja toplo vodo. Tudi to priporocava, kamp je super, urejen in neposredno ob reki. Vendar pa sva tu prvic ugotovili, kaj je najina obvezna oprema: sredstvo proti zuzelkam. Tu imajo, poleg nocnih komarjev, majhne nadloge imenovane Sandflies, ki podnevi poskrbijo za pravo trpincenje se naslednjih nekaj dni. Tigrasti komarji so navadne musice v primerjavi s temi zvermi.
No koncno prihajamo do zanimivega dela, do tistega na katerega se nanasa naslov. Naslednji dan sva prispele do Marahau. Tu naju je cakala udobna postelja za nekaj dni pri Gordonovem prijatelju. Ko sva prvic prispeli do hise, najinega gostitelja Iana ni bilo. Njegova navodila so bila: vstopita in pocutita se kot doma. Vstopili sva in odlozili stvari, ostalo pa nama najina slovenska vzgoja ni dopuscala, zato sva se odpravili na sprehod po plazi in do vhoda v Abel Tasman. Ko sva se vrnili je bil Ian doma. Prvi vtis... mislim, da sva bili malce brez besed. Vedeli sva, da ima okoli 50 let, vendar naju je pricakal 30 letnik. In to samo po izgledu - drede, postava taka, da lahko fantje, ki to berete samo sanjate o tem, in niti sledu o gubicah. Se kake 10 let manj bi mu clovek prisodil glede na hobije - kite surf, kajak,...  Po poklicu je fotograf (Nekateri srecnezi izmed vas boste prejeli razglednico s fotografijo made by Ian), malce pisatelj, v mladosti pa je bil ucitelj. Poleg vsega tega pa se najpomembnejse: je tudi glavni obrekljivec na vasi. Pa ne v slabem smislu, nic grdega o nobenemu, le poskrbi, da vemo vse o vseh domacinih. Kar se je izkazalo za precej razvedrilno - nasa mala limonada - v stilu moz prevaral zeno z necakovo punco (ena izmed zgodbic). Njegovo obrekovanje nama je bilo tudi v veliko korist, ko se je na vratih prikazal glavni zenskar na vasi (ki mimogrede Iana obisce le, ko ima obiske - seveda zenskega spola - o cemer novice se tudi hitro razsirijo po vasi... le zakaj?! =) in se takoj spravil v akcijo. Tu bi lahko nadaljevala se v neskoncnost s socnimi zgodbami, vendar res nimam ne casa ne volje - samo toliko, da ste dobili vtis kako in kaj.
Ce se vrnem k samem dogajanju, je bila ta dan se ena zanimiva stvar. Malce nas je streslo. Nekje med juznim in severnim otokom je prislo do potresa moci 5,7 (ista moc kot je porusila Christchurch), vendar je bil veliko globlje, tako da je prislo le do kake 20 sekund tresenja stekel. Se smo zivi=)
Ceprav pisem z velikim zaostankom, se bom tokrat poslovila - moja lenoba se mene preseneca;)
Papa

Na trajektu - prvi pogledi na juzni otok