Koncno dopust

Po mesecih trdega dela (klatenja naokrog), sva koncno na dopustu. Po Wellingtonu je bila prva destinacija Taupo in obisk najine NZ druzine. Tam sva prespali 2 noci. Zadnji vecer smo se z Markom in Petro odpravili ponovno na Mt. Tauhara, tokrat z namenom opazovati soncni zahod. To je pa zal pomenilo, da je bilo treba pot navzdol opraviti malce hitreje, preden nas ujame noc. Tako smo jo pac pretekli, kar ni bil najboljsi recept za misice v naslednjih dneh.

Alex in Chloe sta tudi poskrbela, da nama zadnjo noc ni bilo dolgcas. Najprej Alex, ko se je ob 3h ponoci vrnil domov in se odlocil, da nama ponudi cheeseburger, cez 5 minut nama prinesel se dekico, ker je ne vem zakaj mislil, da nama je mogoce mraz, cez 20 minut pa se Chloe, ki je iskala Alexa.

Ata Mark na vrhu

Romantika...

Naslednji dan je prisel cas, da se poslovimo. Se prej so nama prijazno priskrbeli prenocisce pri Jeninem bratu, ki ima v lasti neke vrste hostel v Tutiri, ki je nekako na pol poti do Gisborna.

Ker je bila vremenska napoved precej slaba za cel teden, sva se odlocili, da bova spali raje v hostlu kot v sotoru. V Gisbornu je bil cenejsi hostel poln, tako so naju napotili na Wainui beach, kjer so pravkar ponovno odprli hostel, ki je nekaj casa deloval kot hotel. In tako sva pristali na poti v nebesa. Najprej sva hoteli ostati le nekaj dni, nato pa se preseliti v kamp. Ker pa ziviva nor luksuz za tako malo denarja, sva se odlocili (kljub temu, da je bila vremenska napoved popolnoma napacna in imamo perfektno vreme), da ostaneva tam do konca tedna. Od takrat pa samo se:

Surfing

Eating

Drinking

Swimming

...



Poosebljena sreca? =)

Vecerno kopanje



Priprava rumovih kroglic



Prvi na svetu uzrli sonce tistega dne

Lacna Ana

Rekreacija na plazi



S tem pa tudi zakljucujem ta mali blogec. Hvala lepa za pozornost, upam, da ste ob branju uzivali in pa, da vam bom kmalu lahko ponudila se kak drugi blog =)

Back to the north island

Jap, nas cas na juznem otoku se je iztekel. Se dobro, da sva z Ano rezervirale karto za trajekt nekaj dni prej, ce je nebi, mislim, da bi ostale kar tam=)

Iz Waipare sva se odpravili zgodaj, saj je do Nelsona kar dolga pot. Na zacetku sva imeli nekaj tezav za dobiti prevoz. Vendar se je po urci cakanja koncno ustavil mozakar iz Kaikoure. Ko sva prispele v Kaikouro, sva se odlocili za kratko pavzo. Ana se je odpravila na WC, jaz sem pa ob cesti cakala na njo, ko se je malo pred mano ustavil ogromen tovornjak. Glede na to, da stopala nisem, sem mislila, da se je pac ustavil zaradi osebnih razlogov. Tudi, ko je pocasi zacel voziti vzvratno, nisem pomislila, da bi se ustavil zaradi naju. Vendar se je. Med njegovo vzvratno voznjo (ki je bila zaradi ogromne mase tovornjaka kar dolga) se je Ana vrnila in skupaj sva preseneceno opazovali kaj za vraga clovek dela, ko se je ustavil pri naju. Izkazalo se je, da je na poti v Picton in da vedno pobira stoparje, najina oprema pa je bila dovolj zgovorna, glede najinih planov. Tako se je zacela ena najbolj zanimivih vozenj. Poleg odlicnega razgleda iz visine in dobre druzbe nama je najin voznik nudil tudi nekaj adrenalinskih uzitkov. Kmalu po zacetku voznje se je namrec avto pred nami odlocil, da bo nenadoma zavil. To ni prevec pametno delati, ko je za tabo 50 tonska mrcina, ki se ne more ustaviti tako hitro. Iz najine perspektive je bil avto ze pod tovornjakom, ko se je slednji le uspel ustaviti. S tem pa dogodivscin se ni konec. Kake pol urce kasneje nas je namrec ustavila se policija. Najin sofer je namrec malce prekoracil hitrost (97km/h namesto 90km/h) - tu so glede tega kar strogi. Zaradi temeljite kontrole smo ostali tam kako uro, preden so nas koncno pustili oditi.
Zaradi vsega tega, je bilo ze precej pozno, ko sva prispeli v Bleinham. Po kratkem posvetu sva se odlocili, da poskusiva stopati za kake 15 minut, ce to ne bo uspesno pa prespiva nekje v mestu. Na poti, do prostora kjer bi lahko stopali, pa je spet stal avto. Ja, 2 prevoza v enem dnevu sva dobili, se preden sva dvignili prst! Precej dobre sva postali v stopu, a ne? =)
Ustavili nama je Nigel, ki zivi v okolici Nelsona. Ko smo se na poti ustavili na pijaci, nama je ponudil, da lahko noc preziviva v pri njemu in njegovi partnerki, saj otrok ni doma in ima 2 prazni sobi. Ker posebnih nacrtov nisva imeli (pravzaprav se nama se sanjalo ni kje bova prespali - zadnja moznosti je bil kamp) sva povabilo sprejeli. Najina gostitelja sta naju peljala na pijaco v najstarejsi hotel na NZ, nato pa smo se nekaj spili in pojedli se doma.
Naslednji dan naju je Nigel zapeljal v Nelson, kjer sva imeli nekaj opravkov. Ker sva zvecer nameravali nenapovedano obiskati bando v Marahau (bil je namrec cetrtek - thirsty thursday=), sva prtljago pustili pri Nigelu in seboj vzeli le najnujnejse za prespati noc. Nigel naju je zapeljal se do Motueke, saj je precej mocno dezevalo (Se spomnete malo prej omenjenega kampa, ki je bil zadnja moznost za prespati? poplavilo ga je - se sreca da sva dobili suho prenocisce =), od tam pa sva prestopali do cilja. Glede na to, da naju nihce ni pricakoval (razen Joe, pa se ta ni verjel da prideva) sva poskrbeli za kar nekaj presenecenj, cemur je sledil prav zabaven vecer.
Naslednji dan naju je Joe peljal po prtljago in nato v hostel v Nelson. Prisel je namrec dan, ko bo slovenska ekipa spet v popolni postavi. Katja in Menic sta se nama pridruzila popoldne, najprej na pijaci z Nigelom in njegovo druzino, kjer smo se mu se enkrat zahvalili za prijaznost, nato pa smo se skupaj odpravili v hostel. In zaceli so se oblikovati nacrti glede prvega novega leta na juzni polobli...
Novo leto: dobra druzba, odlicna glasba, ples, nekaj pjace, nocno kopanje s kapicami od bozicka in se nekaj neumnosti... saj veste, obicajno=)
Po novem letu smo se poslovili, Katja in Menic sta se odpravila proti Abel Tasmanu, midve pa nazaj na severni otok. Tako sva trenutno v Wellingtonu, danes sva si ogledali mesto, jutri pa naprej proti Taupu.
Zakljucila bi se z Anino danasnjo izjavo, ki me je precej nasmejala in mislim, da povzame najine trenutne obcutke:
Kaj je najlepsa stvar v Wellingtonu? Pogled na juzni otok! =)

4,5 metra dolgi ligenj - Te papa, Wellington

Zasluzen pocitek - Waipara

Waipara je majhna vasica, kjer zivi Katarina z njenim fantom Euanom. Tam sva prispeli 24.12. Obicajno se tu bozic praznuje 25., vendar, ker sta se Katarina in Euan ponoci odpravljala na dopust, so praznovanje prestavili en dan nazaj. Tako naju je pricakalo, poleg dobre druzbe (tam sta bila tudi Euanova sestra Amber in brat Duncan), tudi odlicno kosilo. Ampak to se ni vse. Da sva pristali v nebesih naju je prepricalo, ko sva izvedeli, da je Euan enolog, zaposlen v bliznji vinarni, in pa dodaten hladilnik poln steklenic vina=)
Kot pa, da to ni dovolj, je bil Euan tako prijazen, da nas je peljal na privaten ogled vinarne, kjer dela. To je bil cas, ko sva dejansko ugotovile, zakaj pravi degustatorji izpljunejo vino. Kar je prevec, je prevec=)
Ponoci sta se najina gostitelja odpravila na dopust, naju pa pustila v njuni prelepi hisici obdani z vinogradi, s polnimi hladilniki (ja, mnozina). In to je bilo to. 2 dneva sva porabili za lenarjenje, enega pa izkoristili za obisk Kaikoure. Namen je bil rezervirati plavanje z delfini, vendar so nama povedali, da so popolnoma zasedeni do 8.1.! Res ne vem kdo planira toliko vnaprej...=) No kakorkoli, stric google nama je povedal, da je to mozno tudi na severnem otoku, tako sva to pustili za v prihodnje.
Po nekaj dnevih lenarjenja sva kar malce s tezavo zapustili udobno Waiparo in se odpravili proti Nelsonu. O tem pa naslednjic.
Preden se poslovim, bi se rada se enkrat zahvalila Katarini in Euanu za vse kar sta naredila za naju!
Papa!

Bozicno razpolzenje...

... v dobri druzbi

Pogled iz hise

Vzhodna obala - in s tem zakljucek sightseeinga

Za vas pa to pomeni konec zanimivega branja. Od zdaj naprej sva jaz in Ana bolj na relax (ker sva do sedaj toooliko garale=)
No, pa gremo po vrsti. Pri prejsnjem postu se nisem zakljucila z Dunedinom in okolico. Manjka se izlet na polotok Otago in ogled edinega gradu na NZ. Ce je samo en, si ga clovek vendar mora ogledati! Kej vec pa nimam za povedati o tem, tema je precej brezvezna za Evropejce, ki so navajeni gradov na vsakem koraku=)

Larnach castle

Odlocili sva se, da bova se istega dne zaceli najino pot proti severu, saj nama je zmanjkovalo casa. Najin cilj za tisti dan je bil pravzaprav nedefiniran, saj sva imele edino zeljo priti cim dlje in ostati ob obali, saj se na tem obmocju zadrzujejo pingvini. V morju sva jih ze videli, samo pingvina ne vidis dokler ga ne vidis hoditi. Na obalo pa se vracajo ob mraku. Spet sva imele veliko sreco s stopom. Ustavil nama je ucitelj, ki zivi v Oamaru. Na poti naju je peljal na ogled Moeraki boulderjev (se ena izmed unetnin narave) in nama povedal kje v Oamaru lahko vidimo pingvine. Po nastanitvi v kampu in vecerji sva se odpravili na to mesto in malce pocakali. Potem pa se je zacela zabava.

Najprej je Ana opazila crne pikice na morju. Potem jih je bilo vedno vec. In koncno prva skupina na obali, zal precej oddaljena. Neverjetno zabavni so. Kot otroci, pridejo na obalo, nekajkrat se se okopajo, ven iz vode in nazaj not,... Na koncu se odpravijo v svoja gnezda. Medtem ko sva opazovale to razposajenost, pa so priplavali se ostali. Preseneceno sva ugotovile, da so cloveske druzbe popolnoma navajeni, vsaj tisti, ki so imeli gnezda blize cesti. Tako sva malcke v fraku lahko opazovale iz razdalje pol metra!

Moeraki boulders

Blue penguin

V centru mesta pa sva nasli novo igracko

Naslednja destinacija je bil Mt. Cook in okolica z jezeri znamenite turkizne barve. O tem bi lahko napisala kar nekaj informacij, vendar bi bila to lekcija iz geografije in, ker stric google vedno lahko priskrbi informacije, ce si jih kdo zeli (in ker je ura ze pozna) bom spet nadomestila besedilo s slikami.

Mavrica nad jezerom Tekapo

Bocna morena in v ozadju Mt. Cook

Jezero Pukaki

To je to, kar se tice turizma. Od tam naju je pot vodila do Waipare, kjer sva ze nekaj dni. Vec o tem naslednjic!
Lahko noc!

Koncno lahko uporabim frazo: Cape Reinga to Bluff

Ponovno pozdravljeni! Se opravicujem, ker vas malce zanemarjam, ampak cas tukaj kar leti. Clovek hitro pozabi, da nekje dalec obstaja majhna Slovenija in tam par radovednezev, ki jih zanima kako je z nama.
Od ledenikov in zahodne obale naju je pot najprej peljala malce bolj v notranjost, in sicer v turisticno prestolnico juznega otoka - Queenstown. Glede na sloves (se enkrat da poudarim turisticno - ne srecas domacina) je pravzaprav sluzil le kot vmesna postojanka in kraj, kjer sva lahko obnovili najine zaloge hrane. Naslednja destinacija je bila namrec sredi nicesar - Fjordland. Kljub pesimizmu glede pridobitve prevoza (cesta do Milford Sound-a ni namrec kaj prevec prometna), nama je uspelo priti do destinacije (DOC kamp) v enem dnevu. Tu sva se utaborili, se zavili v nekaj dodatnih slojev oblacil in ob velicastnih razgledih pocakali na jutro.

Pogled iz sotora

Naslednja dva dneva sta potekala v znamenju narave: prvi dan Milford Sound in vzpon na Key Summit ter naslednji dan pred odhodom sprehod do jezera Gunn. Skoda besed tukaj - bodo slike bolj zgovorne (pa se te ne dovolj).

Mitre peak

Milford Sound

Key Summit

 Lake Gunn

Ker nama je jutranji sprehod do jezera (v kombinaciji z najino jutranjo lenobo - prebujanje do 11h ...pa saj sva na dopustu, no) vzel dobrsen del dneva, sva najino pot iz Te Anau nadaljevali sele pozno popoldan. Zato sva se odlocili, da prespiva nekje na poti do mesta Dunedin, kamor pac uspeva priti pred mrakom. Tu se je najin ustaljen plan (ki sva ga koncno uspeli vzpostaviti v zadnjih dnevih) zacel sesuvati. Ustavila sta nama namrec Justin in Elise iz Avstralije, ki sta rekla, da naslednji dan potujeta v Dunedin, vendar gresta po drugi poti, kot sva si jo midve zadali, in sicer najprej do mesta Invercargill. Ker nama je bilo precej vseeno, kje prenociva, sva se jima pridruzili. Prav lepo je bilo po dolgem casu potovati z avtom, in to ne kot stopar. Na poti smo opravili nekaj nenacrtovanih ogledov: Bluff (ja, prepotovali sva celotno Novo Zelandijo! =), McLean falls, Tautuku bay,... in ob vecernih urah prispeli v Dunedin, kjer smo se nastanili v hostel. Poleg tega, da je bil sofer, nas je Justin pocastil se s tem, da nam je skuhal vecerjo (špageti Bolonješ alla Australian).

McLean falls

Tautuku bay

Naslednji dan smo se poslovili, saj sta se Justin in Elise morala odpraviti nazaj v Queenstown. Midve pa sva se odlocili za obisk muzeja. Na poti do tam sva si se malce ogledali mesto ter obiskali par trgovin (mislim, da lahko napiseva knjigo z naslovom: Kako lahko par ur izpuhti v nic). Cilj v muzeju je bila predvsem soba z metulji. To je pravzaprav rastlinjak s tropskim dezevnim gozdom in metuljcki, ki letajo okoli in pristajajo povsod, vkljucno z obiskovalci. Vsaj to sva uspeli videti, preden so muzej zaprli=)

Dunedin - drevo z rdecimi cvetovi je Pōhutukawa - NZ bozicno drevesce

Mmm, lunch time

Hvala bogu, je ze sit =)

U, u, da ne pozabim omeniti... veselje in sreca, pristali smo v hostlu, kjer je internet zastonj!!! 
S tem stavkom polnim srece se poslavljam. Lep pozdrav!

Zahodna obala

Se zmeraj dezuje... Znova lahko kaj napisem. Tako na hitro o zadnjih 2 dnevih.
Iz Murchisona sva pol poti prepotovali z domacinom, nato pa sta nama ustavila Nemec in Belgijec. Ker smo se dobro razumeli, sva se odlocile, da se jima pridruziva v Westportu, kjer smo opravili nekaj nakupov, ter nato v nacionalnem parku Paparoa. Tam je mati narava poskrbela za slastno atrakcijo: pancake rocks. Izgledajo kot, da bi palacinke nalozili eno na drugo. Edina razlika je, da niso tako slastne (da ti ne bo kaj prislo na misel, Anja =).
Fanta sta se odlocila, da ne bosta noci prezivela tam, ampak, da se bosta zapeljala v okolico Hokitike. Tako sva imeli prevoz skoraj do mesta. Najin plan je bil poskusiti priti do Franz Josefa, ce ne uspe pa prespati v Hokitiki. To zadnje sva tudi storile, saj je bila ze pozna ura.
Naslednji dan sva imeli zgodnji start. Do ledenikov sva prispeli okoli 11h. Po nastanitvi v hostlu je takoj sledil ogled Franza. Opravili sva nekaj kratkih pohodov, naredili nekaj lepih slikic in se nato vrnili v hostel in nazdravili s kozarckom vina.
Zdaj se zmeraj dezuje, tako se vracamo k vcerajsnji praksi: dobra vecerja, malce vincka in potem spat.
Lahko noc!

Palacinke z nutelo!

 

Franci



Na kmetih - Murchison

Imate sreco - lije kot iz skafa, tako, da medtem ko cakava, da vsaj malo neha, nimam drugega za poceti kot pisati blog.
Najina naslednja postojanka je bil Murchison, oziroma kmetija 20 km izven, kjer zivi se en izmed Gordonovih prijateljev - Stephen.
Gordonov opis Stephena je bil, ce citiram, da je ''quite a character''. Iste besede je uporabil Joe, ki naju je zapeljal do njega, ko ga je prvic videl. In isto sva si mislile midve. Navzven izgleda kot bozicek: dolga bela brada, trebuscek, ... Je oce 5 otrok, ki jih je imel z 4 zenskami (kontracepcija sploh ne). Vsi otroci so umetniki (in to hardcore, tudi po videzu). Pri njem trenutno zivita 2. Zivi v stavbi, ki je bila nekoc hotel. Elektriko generira s pomocjo generatorja, vodo segreva s pomocjo ognjisca, wc je na strbunk za veliko potrebo, za malo je tu sadovnjak. To je precej zanimivo predvsem, ko med tem vate buli konj ali pa kokos skace okoli tebe. Poleg omenjenih zivali so na kmetiji tudi krave in miljarde tistih malih nadlog - sandflys. Edina stvar, ki primanjkuje, je omrezje. Pa je vseeno, kljub vsemu temu, Stephen ponosen lastnik Macbook-a pro vrednega par tisoc eur in se nekaj podobnih igrack.
Lepo je bilo piti domace mleko, jesti domaco hrano (sploh glede na to, da sva spet zivele pri odlicnemu kuharju), najlepsa stvar pri vsemu pa so bili konjicki. Stephen naju je namprec prosil, da mu kobilo B.O.S. pripeljeva iz pasnika oddaljenega nekaj km do doma. Ana na kobili, jaz pa s strikom v roki - prava atrakcija za mimovozece.
Poleg tega, Stephenova hci dela na flying fox-u, tako, da sva znova prisparale nekaj denarja. Cez najvecji Novozelandski viseci most, sprehod po dezevnem gozdu, nazaj pa polet cez reko.
Tam sva se zal zadrzali le 2 noci, saj sva ugotovili, da nama ze resno primanjkuje casa. O nadaljnih dogodivscinah pa v naslednjem postu.

Precej dolg, ne?

In the jungle, the mighty jungle...

Na tehle sedezkih se leti nazaj

Mislim, da tu komentar ni potreben

Pogled na del Stephenove posesti - iz hriba kamor sva morale zlesti po omrezje