Iz Waipare sva se odpravili zgodaj, saj je do Nelsona kar dolga pot. Na zacetku sva imeli nekaj tezav za dobiti prevoz. Vendar se je po urci cakanja koncno ustavil mozakar iz Kaikoure. Ko sva prispele v Kaikouro, sva se odlocili za kratko pavzo. Ana se je odpravila na WC, jaz sem pa ob cesti cakala na njo, ko se je malo pred mano ustavil ogromen tovornjak. Glede na to, da stopala nisem, sem mislila, da se je pac ustavil zaradi osebnih razlogov. Tudi, ko je pocasi zacel voziti vzvratno, nisem pomislila, da bi se ustavil zaradi naju. Vendar se je. Med njegovo vzvratno voznjo (ki je bila zaradi ogromne mase tovornjaka kar dolga) se je Ana vrnila in skupaj sva preseneceno opazovali kaj za vraga clovek dela, ko se je ustavil pri naju. Izkazalo se je, da je na poti v Picton in da vedno pobira stoparje, najina oprema pa je bila dovolj zgovorna, glede najinih planov. Tako se je zacela ena najbolj zanimivih vozenj. Poleg odlicnega razgleda iz visine in dobre druzbe nama je najin voznik nudil tudi nekaj adrenalinskih uzitkov. Kmalu po zacetku voznje se je namrec avto pred nami odlocil, da bo nenadoma zavil. To ni prevec pametno delati, ko je za tabo 50 tonska mrcina, ki se ne more ustaviti tako hitro. Iz najine perspektive je bil avto ze pod tovornjakom, ko se je slednji le uspel ustaviti. S tem pa dogodivscin se ni konec. Kake pol urce kasneje nas je namrec ustavila se policija. Najin sofer je namrec malce prekoracil hitrost (97km/h namesto 90km/h) - tu so glede tega kar strogi. Zaradi temeljite kontrole smo ostali tam kako uro, preden so nas koncno pustili oditi.
Zaradi vsega tega, je bilo ze precej pozno, ko sva prispeli v Bleinham. Po kratkem posvetu sva se odlocili, da poskusiva stopati za kake 15 minut, ce to ne bo uspesno pa prespiva nekje v mestu. Na poti, do prostora kjer bi lahko stopali, pa je spet stal avto. Ja, 2 prevoza v enem dnevu sva dobili, se preden sva dvignili prst! Precej dobre sva postali v stopu, a ne? =)
Ustavili nama je Nigel, ki zivi v okolici Nelsona. Ko smo se na poti ustavili na pijaci, nama je ponudil, da lahko noc preziviva v pri njemu in njegovi partnerki, saj otrok ni doma in ima 2 prazni sobi. Ker posebnih nacrtov nisva imeli (pravzaprav se nama se sanjalo ni kje bova prespali - zadnja moznosti je bil kamp) sva povabilo sprejeli. Najina gostitelja sta naju peljala na pijaco v najstarejsi hotel na NZ, nato pa smo se nekaj spili in pojedli se doma.
Naslednji dan naju je Nigel zapeljal v Nelson, kjer sva imeli nekaj opravkov. Ker sva zvecer nameravali nenapovedano obiskati bando v Marahau (bil je namrec cetrtek - thirsty thursday=), sva prtljago pustili pri Nigelu in seboj vzeli le najnujnejse za prespati noc. Nigel naju je zapeljal se do Motueke, saj je precej mocno dezevalo (Se spomnete malo prej omenjenega kampa, ki je bil zadnja moznost za prespati? poplavilo ga je - se sreca da sva dobili suho prenocisce =), od tam pa sva prestopali do cilja. Glede na to, da naju nihce ni pricakoval (razen Joe, pa se ta ni verjel da prideva) sva poskrbeli za kar nekaj presenecenj, cemur je sledil prav zabaven vecer.
Naslednji dan naju je Joe peljal po prtljago in nato v hostel v Nelson. Prisel je namrec dan, ko bo slovenska ekipa spet v popolni postavi. Katja in Menic sta se nama pridruzila popoldne, najprej na pijaci z Nigelom in njegovo druzino, kjer smo se mu se enkrat zahvalili za prijaznost, nato pa smo se skupaj odpravili v hostel. In zaceli so se oblikovati nacrti glede prvega novega leta na juzni polobli...
Novo leto: dobra druzba, odlicna glasba, ples, nekaj pjace, nocno kopanje s kapicami od bozicka in se nekaj neumnosti... saj veste, obicajno=)
Po novem letu smo se poslovili, Katja in Menic sta se odpravila proti Abel Tasmanu, midve pa nazaj na severni otok. Tako sva trenutno v Wellingtonu, danes sva si ogledali mesto, jutri pa naprej proti Taupu.
Zakljucila bi se z Anino danasnjo izjavo, ki me je precej nasmejala in mislim, da povzame najine trenutne obcutke:
Kaj je najlepsa stvar v Wellingtonu? Pogled na juzni otok! =)
 |
| 4,5 metra dolgi ligenj - Te papa, Wellington |
No comments:
Post a Comment